__________________________________________________________________________
__________________________________________________________________________
Sama osebno sem šla skozi vse tri faze. Moja prva psička je bila zlata prinašalka Raja, ki na mojo veliko srečo in veselje, še vedno deli trenutke z nami. »Razvajena edinka« je ostala kar dolgih 7 let. Ko sem našla svojo, že nekaj časa željeno, pasmo in se odločila za nakup male »črne rakete«, sem sicer nekoliko premišljevala o tem kako se bosta razumeli, a želja je premagala. Raji sem dovolj zaupala, saj je bila in še vedno je, zelo zanesljiva psička, pravilno socializirana in vzgojena. Zato za tovrstne strahove sploh ni bilo prostora. Je pa seveda drugače srečevati pse na sprehodih ali prijazno sprejemati pasje obiske doma kot pa deliti svoje skrite prostorcke in najljubske igrace z novim članom, ki celo »ogroža tvoj položaj«. Prvo srečanje je šlo brez težav, ko pa je ugotovila da bo Rona ostala je bilo tudi nekaj grdih pogledov in kako renčanje. Z nekaj pravilnih potez z moje strani pa je to izginilo za vedno. Najbrž imam srečo – ampak NIKOLI nismo imeli resnejšega prepira ali celo pretepa doma, ne za igrače, ne za ležišče in niti za hrano.
Ko se nam je po 4 letih dvojnega pasjega sobivanja pridružila še ena flatovska zmešanka, se je spet vse obrnilo na glavo in potrebovali smo kar nekaj časa, da smo ujeli dnevni ritem in da sem se med drugim tudi jaz naučila imeti »oči na treh koncih hkrati«. Mislim, da mi je uspelo in trdno držim vse vajeti v rokah. Če sedaj pomislim nazaj, priznam da »samo« enega psa upam ne bom nikoli več imela. Če pogledam danes se mi zdi to kar preveč »enostavno in dolgočasno«, ko sem se že navadila na naš »trojni tempo«. Dva psa sta čudovita kombinacija in po izkušnjah mislim, da pri pasmi gladkodlaki prinašalec niti ni tako pomembna kombinacija spolov – saj v tem pogledu niso problematična pasma. Tako gresta odlično skupaj dva samčka, dve psički ali pa par (seveda gre tu pomislita na sterilizacijo ali kastracijo enega ali drugega). Dva psa sta sicer dvojna skrb in obveznost a tudi dvojno veselje. Seveda znata tudi dvojno nagajati – a po drugi strani dvojno razveseljevati. Včasih ob koncu dneva, ko sem že utrujena in brez energije si ob prevračanju dveh črnih kep po dnevni sobi pač ne morem kaj da se ne nasmejem in pozabim na vse, ter klub temu odidem še na dolg sprehod ali pa večerno kopanje in čofotanje, kar seveda naravnost obožujeta. Prav tako ju zelo rada opazujem kako se medsebojno negujeta, crkljata, skupaj spita in pa se tudi učita ena od druge. Rona je pri Pii opravila kar precej velik del vzgoje in učenja namesto mene. Zato sem osebno mnenja, da se je potrebno za nakup durgega psa odločiti šele,ko imaš enega psa primerno vzgojenega in nekako psihično zrelega. Dva mladička sta vsekakor prenaporna in kaj prehitro se zna zgoditi, da bosta na koncu koncev oba nevzgojena. Novega psa je primerno kupiti tudi, ko je prvi že starejši oz. v zrelih letih. Starejšega psa mlad kuža pomladi, dobi nov zagon in voljo do življenja in največkrat mu tako podaljšamo življenje – nekoliko pa je potrebno vseeno paziti, da ima starejši pes tudi dovolj miru (mlademu pubertetniku seveda energije nikoli ne zmanjka, starejši psi pa potrebujejo določen mir in počitek).
Če se poskusim premakniti iz kombinacije dveh psov na tri ali celo več... V kolikor se imeti enega ali dva psa ne razlikuje bistveno, pa se imeti tri pse (ali celo več) razlikuje kot noč in dan. Trije psi so – v kolikor nimaš res dobrih pogojev – že kar naporni in zahtevajo tudi že nekaj odrekanja. Navsezadnje potrebuješi že veliko stanovanje, velik avto, tri roke... Več psov (tu se seveda štejeta tudi že dva psa) je že trop in kot trop v življenjskih situacijah tudi delujejo. To je lahko včasih prednost, včasih pa tudi slabost - važno pa je, da se tega zavedamo in ravnamo temu primerno in odgovorno. Seveda so sicer fenomenalni – tri bučke ki strmijo vate, troje parov velikih okic, trije mahajoči repki...Jaz osebno seveda obožujem moje punce in nikoli mi ni žal, da jih imam. Kljub včasih napornemu dnevu in kljub temu, da me včasih res razjezijo, jih ne zamenjam. Nasprotno! Celo upam, da se nam bo v prihodnosti pridružil še kak pasji član...ko bom imela seveda pogoje za to. Zame so "flati" droga - nikoli jih ni dovolj. Vsak je tako edinstven in poseben. Osebno pa sem vseeno mnenja, da se je treba vzgoji mladega psa dovolj posvetiti in šele nato razmišljati o nakupu drugega (seveda ne mislim na to, da potem zaspis na lovorikah vzgoje prvega in pozabis nanj!). Zato imam sama vedno le toliko psov za kolikor lahko zgledno skrbim, jim zagotovim poleg osnovnih zadev tudi dovolj ljubezni in individualnega pristopa. Zato tudi v smeri vzreje postopam počasi, ne s cilji kvantitete pač pa kvalitete. Naše malo domovanjce RonRaj ima svojo vizijo kateri počasi a s premišljenimi koraki sledimo... |
